Devet jih je rodila pod streho slamnato,
devet jih je vzredila, kot mladi hrasti so.
Jih zvesto je učila ljubiti kmečki stan,
a vendar vsi po svetu odšli so neki dan.
Ostala z možem sama na rodni zemlji sta,
kot je bilo pred leti, ko sta k poroki šla.
Ljubezen le do zemlje ostala jima je,
spomini večno lepi in ranjeno srce.
A danes jima sonce je posijalo spet,
v očeh prižgalo radost in v srcih sreče cvet.
Najmlajši se je vrnil iz mesta spet domov,
pripeljal ženo, dete pod stari kmečki krov.