Skoraj nič mi ni ostalo, kar na svetu sem imel,
kar je upanje budilo in za kar sem jaz živel.
Stanovanje sem izgubil, s čim naj bi ga plačeval,
za gospodo zdaj sem klošar, v službi višek sem postal.
Ni ljubezen spoštovana, cvetka toplega srca,
razumevanja, dobrote marsikdo več ne pozna.
Le sebičnost se razrašča, ta človeških src plevel,
za vrednoto jo razglaša ta, ki vse mi je vzel.
Nekaj pa ne more vzeti mi ta kruti, trdi svet,
v mojem srcu, v moji duši še žari najlepši cvet.
V njem ljubezen še kraljuje, s pesmijo na dan privre,
ki najlepše v svet odmeva, če pošteno je srce.