V gostilno zavijem nocoj, kjer vince prijatelj bo moj.
Že lun’ca smeji se z neba, ker moje navade pozna.
Mi ure in žene ni mar, v žepu imam svoj denar,
še predno se delal bo dan, odšel domov bom nakresan.
Še avto prijatelj je moj, ko vandram, on vandra z menoj,
a kaj, ko ima ključe tri in pravega iščem tri dni.
Se končno mi vrata odpro, si duška da moje telo,
v prvo brzino še dam, potem pa avto gre kar sam.
Če vince nam sladko prekriža poti
v deželi prelepi veselih ljudi,
otožen korak je, smeji se srce,
lepo na tem svetu nam je.
Ko sem proti domu drvel, občutek sem čuden imel,
da spremlja vso pot me nekdo in sveti mi z modro lučjo.
Kaj morem, vozniška je šla, to kazen je božja bila,
ker mačkov že dosti imam, ne vozim več se nikdar sam.