Ko daleč v tujem kraju po domu hrepenim,
napev slovenske pesmi spet slišati želim.
Narahlo jo zapojem, srce mi zadrhti,
a na uvelem licu se solza zablesti.
Saj pesem mi pričara v srce prelep spomin,
da v duhu vidim cvetje zasanjanih planin.
Da v senci stare lipe poslušam glas zvonov,
kot ga pred mano mnogo slovenskih je rodov.
Oj, pojte, zvonovi, oj, pojte glasno
v tihi vasici mali,
vaš glas naj poboža zelene rebri,
kjer v grobu leži mi mami.
Oj, pojte, zvonovi, tam, kjer je moj dom,
čeprav tu ne bom vas slišal,
le v srcu odmeval vaš mili bo glas,
dokler ne bom mirno počival.