Večer sprehaja se že po dobravah
in sence so pokrile travnike.
Metulji spijo v dozorelih travah,
pastir srebrni med oblake gre.
Pod češnjo vsak večer zdaj sam posedam
in v mislih pogovarjam se s teboj.
Na cesto stokrat z upanjem pogledam,
morda pa k meni vrneš se nocoj.
Dnevi pusti so brez tebe in na gredi rož več ni,
v gnezdecu pod starim krovom lastovka več ne sedi.
Po samotnih košeninah išče si divjad poti,
vse spreminja, vse izginja, ker nazaj te ni.
Saj vem, da mesto je bilo vabeče,
sijaj bogastva tvoje upanje.
Ne vem, če našla si roke ljubeče,
če nisi, jaz še vedno čakam te.