Ko pridem spet v Kamnik, spomini se bude,
me mesto staro vabi, ostani tukaj še.
A ne morem tu ostati, me vleče še naprej,
v Tuhinjski me dolini rodila mati je.
Nebo je kot umito in mir je po vaseh
pozdravljajo me griči in hiše ob poteh.
V soncu travniki žarijo in temni gozd šumi,
domača hiša vabi, med drevjem se blesti.
Že oče vince toči in mati se smeji,
harmonika zapoje, se pesem oglasi.
Jaz sem hodil po vsem svetu, a takih ni ljudi,
le meni verjemite, Tuhinjcem para ni.