Kaj ti je, lubika, da si t’ko bleda,
nisi vid’la sončeca, kako te gleda,
izza oblakov se ti tko smeji,
ti boža lička rdeča, navihane oči.
Jaz bi na lepše šla kot dama fina,
na pot okol’ sveta, pa ni cekina,
obupano je zdaj moje srce,
ki sploh ne ve, še kakšno sonce je drugje.
Povsod sem bil, srečo iskal
in le spoznal, da najlepše je doma.
Ena sama je Slovenija,
reke gore zlata polja,
veselje do neba,
Ena sama je Slovenija,
nihče nam vzeti je ne more,
nje planin morja.
V meni je Slovenija-ja,
je druge ni, verjemi mi,
to res je najlepša dežela,
zato ostajam tu – tu sem doma …
v moji duši Slovenija-ja.
Čisti zrak mi polni srce,
o njej pojem z zanosom,
po njej stopam s ponosom.
Povsod sem bil, srečo iskal
in le spoznal, da najlepše je doma.