Spet vandram s kitaro po svetu,
zahajam pod okna deklet.
Veselo prepevam o sreči,
ker ljubim ta vandrovski svet.
Pojem Marjanci, zdaj Nadi, zdaj Miri,
kdo spomnil bi vseh se imen,
vendar srce se nikjer ne umiri,
saj tega zaupat ne smem.
V stari podobi ubrani glasovi
v spremljavi kitare zvene.
Pesem se zgublja v zvenečih valovih
in v daljnih odmevih zamre.
Ne pojem jim žalostnih pesmi,
ne mučim jim mlad’ga srca,
saj sreča človeku v ljubezni
se redko, le redko smehlja.