Še danes se mi kdaj zgodi,
da zjutraj skuham kavo ti,
a miza prazna tam stoji,
le da spomni me, da te več ni.
Vsak nov dan prinese mi
vse več gorja in žalosti,
vse teže se je pretvarjati,
da še ljubiš me in ob meni si.
Dokler bo luna svetila z neba,
v moje sanje boš prihajala.
Dokler zaprte moje so oči,
z mano si, moja si.
Ko zaspim, nikoli nisem sam,
v sanjah mojih vedno te imam.
A vsako jutro, ko se prebudim,
se bojim, da te še v sanjah izgubim.
Še danes se mi kdaj zgodi,
domov prinesem rože ti,
a le slika tvoja zdaj stoji
v sobi, kjer nekoč si stala ti.
Vsak nov dan prinese mi
vse več gorja in žalosti,
vse teže se je pretvarjati,
da še ljubiš me in ob meni si.
Dokler bo luna svetila z neba, …
Ko zaspim, nikoli nisem sam, …
Ko zaspim, nikoli nisem sam,
v sanjah mojih vedno te imam.
A vsako jutro znova se bojim,
kaj bo z menoj, če te še v sanjah izgubim.