Včasih se mi zdi, da vse je prav.
Včasih človek hoče le domov.
Nekaj v meni mi ne dovoli,
da postanem to, kar hočeš ti.
Zdaj vidim te drugače kot takrat.
Zdaj stojiš na drugi strani vrat.
V reki plamen ni dovolj verjel,
da bi zbral pogum in zagorel.
Kdo naj bo Nihče iz vesolja,
tujec na karti sveta?
Kdo naj bo podoba ideala,
človek po meri vseh tvojih želja?
Vsak imel popolno bi telo,
a nekaj je močnejše, kot je to.
Želim si, da sta ti in moja kri
srečna na planetu, ki živi.
Kdo naj bo Nihče iz vesolja,
tujec na karti sveta?
Kdo naj bo podoba ideala,
človek po meri vseh tvojih želja?
Zdaj na tisti strani, kjer vsi smo zbrani,
le parfum in nekaj rož v dvorani,
senca med obrisi išče tam, kjer nisi, mar sem Nihče?
Kdo naj bo Nihče iz vesolja,
tujec na karti sveta?
Kdo naj bo podoba ideala,
človek ki sliši le le tvoj glas, le tvoj glas, le tvoj glas,
Nihče iz vesolja, le tvoj glas, ta tvoj glas, to je glas,
človek po meri vseh tvojih želja.