Samevajo povsod tu hiše naokrog,
nikjer nikogar ni, vsi zdoma so odšli.
Samevajo povsod kmetije naokrog,
le kakšen starček še zapustil ni zemlje.
So v mesto vsi odšli, kjer bolje se živi,
kjer kino je in ples in sto stvari še vmes.
Nevihte, toče ni, da trud uniči ti,
pač časi takšni so, kaj moremo zato.
Le midva se vrnila sva,
kot velel je glas srca.
Na zemljo nisva pozabila,
veselo tu kmetujeva.
Vse od zore pa do mraka
dan za dnevom delava,
a živiva zadovoljno,
ker zemljo srčno ljubiva.