Pred fabriko stala sva
ti in jaz, se gledala,
mlada še in neizkušena.
V tvoji roki torbica,
z njo si tam opletala
in s pogledi me zavajala.
Jaz pa sem se ti nasmihal,
brcal travo in mežikal,
da bi začutila frajerja.
Stopil k tebi, te pozdravil
in na kokto te povabil.
Nasmejana z mano si odšla.
Včasih sem se ti lagal,
včasih rožico ti dal
in govoril, da te rad imam.
Vozil sem te lep in mlad
z avtom na ljubljanski grad.
Kdaj pa kdaj pri tebi sem prespal.
Zdaj romantika je kriva,
da več nisi zanimiva,
pa se je končala pravljica.
Vsak za sebe tu živiva,
vsak za sebe tu trpiva,
samo še ob traku skupaj sva.
Zdaj midva in fabrika vsa
ve, da se nič več,
nič več ne ljubiva.