Minevajo leta, ostajajo spomini,
ko bila sva nora v mesečini.
Tvoje lepe oči, junijske noči,
moje bitje srca je seglo do neba.
S tabo sem letel,
s tabo sem živel.
A dobro vem, da nekoč boš nekje,
moje prvo dekle, drugemu dama.
Ko bi lahko zavrtel čas nazaj,
jaz dobr’ vem, zakaj, ker sva b’la mlada.
Moni, Moni, Monika,
lepa si, Monika!
A se spomniš še kdaj name,
ko delila sva pižame?
Moni, Moni, Monika,
lepa si, Monika!
Ti si lutka s porcelana,
bela jadra oceana.
Naiven sem bil in slepo verjel,
da prva ljubezen nikoli ne mine.