(besedilo: Boštjan Meh)
Bežim, za mano prazni miti tvoj pogled,
prebada vest prebada dušo, ki trpi.
V strahu pred seboj se ujamem v pasti,
ki so čakale me, da srečam se s seboj.
Povej mi to, povej mi to, zdej mi povej!
A v meni se je skrila divja reka,
a bog je v komu zrno zla požgal,
a moja čarovnija še ljubezen je,
a kdo na moji strani še drži?
Obraz na meni je brezdušen brez besed,
oči povejo mi resnico, za menoj praznina
me mori,
odkrivam ego svoje esence, vprašam se.
Povej mi to, povej mi to, zdej mi povej!
A v meni se je skrila divja reka,
a bog je v komu zrno zla požgal,
a moja čarovnija še ljubezen je,
a kdo na moji strani še drži?
A v meni se je skrila divja reka,
a bog je v komu zrno zla požgal,
a moja čarovnija še ljubezen je.
A kdo na moji strani še drži?