(besedilo: Boštjan Meh)
Prebarvana pokrajina na jagodno rdeče, odmaknjena cesta ob potoku. Na mostu jaz, v odsevu blagem, letni čas se staplja med gladino vode in apnenaste gore. Čutim psa v kletki in hočem da poleti na polje, ki raste za mene po srečo ki jo delim. Samo en zamah po rjavi kljuki in tek hrta prek vrta vidim. Nisem mogu kaj, da ga ne bi izpustil. Nazaj po isti poti v isti zmoti teče čas. Kako lahko tako nebo odrežejo, srce zavežejo, glej jaz pa čutim psa v kletki in hočem, da poleti na polje, ki raste za mene, po srečo, ki jo delim. Čutim psa v kletki in hočem, da poleti na polje, ki raste za mene, po srečo, ki jo delim…