Vso noč sijala luna je,
vso noč sva se ljubila,
si z ognjem v očeh ljubezen mojo prebudila.
V raj si me zvabila,
kot kača srce ovila,
da v meni izbrisan si pečat pustila.
“Adijo in hvala”,
ob odhodu si dejala.
Bila je napaka,
zmeden si pogled poslala.
Adijo in hvala,
bila si sladka mi omama,
zdaj nov je dan,
srečo iskat grem drugam.
Ana Marija…
Ob ognju si vrtela se,
me z boki strastno vabila,
zapeljala me do novih mojih sanj.
In ko z jutrom si odšla,
me pustila samega.
Daj ostani še nocoj,
kako omamen vonj je tvoj.