Glasba je igrala, on je pel,
dvorana je molčala, on je klel.
Klapa je zbežala, vsi so šli,
ostal je sam in brez moči.
Spet en tak, drugačen dan,
zdi se, kot bi bil zaspan.
Obrne se na drugo stran,
da ne bi slišal: “Rad te imam.”
Sinoči pa je bil kot kak divjak,
s stoli je zarezal zrak.
Sto kozarcev glasno vrgel v znak,
delal se je tak junak.
Vsi so rekli: “Zdaj je čas, da zgine proč!”
Vsi so rekli: “Enkrat ga bo vzela noč.”
Jaz pa vem, da je samo preveč hotel,
tam je stal in tihe zvezde štel.
Spet en tak, drugačen dan,
zdi se, kot bi bil bolan.
Skriva glavo med dlani
in se pretvarja, da ga ni.