Tak čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno
in kratko je naše življenje
in eno samo za večno
in eno samo za večno.
Dokler smo tu, sta nebo
in zemlja v naši oblasti,
vendar mora drevo
v usojenem času pasti,
v usojenem času pasti.
Tak čudno je naše življenje
s svojo mračno zavestjo,
da se pesem konča
v plitkem jarku za cesto,
v plitkem jarku za cesto.
Da se včasih konča,
preden se je začela,
brez zemlje in brez neba
kot roža nedozorela,
kot roža nedozorela.
Tak čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno
in pesem nedokončana
in ena sama za večno
in ena sama za večno.