Ljubljana je lepa že v ranem jutru,
ko jo prebuja spev prvih ptic.
Drami jo sonce tam na obzorju
skozi kopreno belih meglic.
Ljubljana je lepa, kadar praznuje
in se odene v tisoč zastav.
Radostna lica, smeh na obrazih,
cvetje na oknih vsem v pozdrav.
Širok in lep je svet,
če so lepa mesta.
Ljubljana pa je cvet,
lepša je od vseh.
Naj dolgo še cveti
ta žlahtni cvet slovenski.
Naj nikdar ne umre
srce Slovenije.
Ljubljana je lepa, kadar po dežju
v soncu pomladnem vsa se blešči.
Kostanj za gradom, trave na barju,
z Rožnika lipa v mesto dehti.
Ljubljana je lepa v svoji svobodi,
temni so dnevi daleč za njo.
Zdaj se razcveta v vsaki pomladi,
mesto slovensko vedno naj bo.