Na rahlo zvalovilo je morje,
palme so zanihale,
je sonce zaman rumeno bilo.
Ko po pomolu si šla zamišljena,
v pogledu sem žalost zaznal.
Korak sem tvoji ujel, ker sem si želel,
da vsaj ime tvoje bi dognal.
Zdaj ti si moja bela pomlad in vonj poletne noči ,
vsa zlata jesen, nežnost zimskih dni.
Zdaj ti si mehka sapa jutranja,
zatišje sredi dne, razpenjeni vihar barke najine.