So leta minila, odkar šel v svet
tedaj sem iz moje doline.
Na starše na dom, na veselje in smeh
spomin naj nikoli ne mine.
Ko v slikah otroštva se v čas potopim,
se solzica grenka utrne,
saj nežno, sanjavo v mojo mladost
me vsaka od njih znova vrne.
Na eni od njih se moj oče smeji
in mama na njej me objema.
Kako se mi milo pri srcu stori,
kako sem hvaležen obema.
V srce sem zaklenil spomine na dom.
Nikdar ne pozabim družine.
Nikoli pozabil tega ne bom,
da pustil sem tam korenine.
Vedno se vračal bom domov,
tja kjer je moj domači kraj.
Tam bom v tišini sred bregov
črpal spomine za nazaj.
Vedno se vračal bom domov,
tudi ko hiša prazna bo.
Iti domov je blagoslov,
da orosi se oko.