Spet se zlatijo polja,
vse je kot takrat, ko si prvič me objel.
Le moja dlan sameva,
kot bi čuvala tvoj dotik za lahko noč.
Vsak nov večer se vprašam
“Me boš prepoznal kje v množici ljudi?”
Spet se na dan zanašam,
da odnese noč, zjutraj vedno manj boli.
Vse naprej gre, jaz pa ne.
Kar bo, pa bo,
življenje vedno prav izbere
in vedno bom ljubila tebe,
za naprej in za nazaj.
Kar bo, naj bo,
še luči prižigam zate,
še potihem čakam nate,
še sem tu, za vsak slučaj.
Spet se zlatijo polja,
leta tečejo mimo mene brez obljub.
Vse bi lahko imela,
če bi zmogla to, kar je zmogel tvoj poljub.