Tam na klop’ci sem sedel, igral hramoniko,
ko je v maju rožmarin cvetel.
Padla si mi v oči, ti strela, sem dejal,
ko sem se ti zmedeno smejal.
Vem, da sem preveč zardel, a včasih ni lahko,
pamet hitro gre, ko vidiš takšno frajlico.
A ne reci, da ti ni vsaj malo to všeč,
da bi z mano si želela čisto malo več.
Ta večer pod oknom ti bom pel,
čakal, da zagledam tvoj odsev.
Pridi z mano vse do modrega neba,
pridi z mano, le tebe si želim.
Pridi z mano vse do mojega srca,
pridi z mano, tebe si želim.
Ko pod oknom je zvečer zapel ji na ves glas,
drugi tam prikazal se je z njo.
Rekel mi je: “Dober si, a malo zamudil,
danes jaz pri njej vesolja čare bom odkril.”
Sam po svetu hodim zdaj, podoknic ne igram,
kot balada moje je srce.
Vsako leto pa, ko v maju rožmarin cveti,
pod tem oknom čakam, da se spet prikažeš ti.
Ta večer ne bom več pesmi pel,
čakal bom, da prideš kot pomlad.