Sreča v objemu zime,
mrak mi prodaja rime,
misel je ujeta v obroč bolečin.
Kakor nevidna sila,
ki se je v meni skrila,
glasba potiska žalost proč, v spomin.
Zvoki mi vrnejo pogum v oči,
v noči prižigajo luči.
V ritmu, ki me lovi,
utrujen korak je spet ples,
nekje v središču stopal,
čutim divji val.
V ritmu, ki me lovi,
bežim skozi zrak, do nebes,
na krilih glasbe letim,
čutim, da živim.
Zdaj me nič več ne ustavi,
sonce je na zastavi,
ki si utira v vetru not novo pot.
Žalost je senca brez moči, ki bledi,
glasba prekrije vse sledi.