Čudno je sred oštarije, videt nunca, ka ne pije.
Ma radžon človeku, da pit neha, zmeram ena štorija daje.
An moja štorija žalostna je.
Strašno, prou res, za krepat od smeha.
Tist dan pupu je, v obleki beli,
peljal mičken mlad karabinjer pred oltar,
an vsi želeli so jem sreču, zdravje, mir.
Ona bla taku je lepa, ku iz pravlce.
Un Lah je pa tajšen ku božično drevce zgledu.
U uniformi, zravn novice.
Ma če bi blo kej pravice, jest namesto njega tam bi sedu.
Toda ona mene jema rada, je blo njenim starim zastonj pravt,
Dobru službu ta bulada laška ma, an kej čmo, saud je saud.
Pej sem reku, kej bom joku, šou na njeno bom poroku,
če ne za novica, pej za svata.
Iz veselja pit spodobi se
ma če se iz jeze utrobe svat na ohceti, baldorja rata.
Vsi so bli kontenti, jest pa jezen, ma utrobli smo se vsi od cajtu??
Še gospod nunc ni bil trezn tolko, da bi to porajtu,
da sm primu jo za roku an smo tekli dol k potoku,
u rokav sm ji obrisu solze z lica.
Polej, kdo bi nas še ustavu, ulegli smo se če u travu,
tistu noč bla moja je novica.
Lep spomin bi mi ostal, magari,
ma kej, k sem tist dan popil preveč.
An zato, če strela udari me,
jaz ne spomn’m neč se, ma prou neč.
Zbudu sem se sam u travi popeštani, s temo u glavi.
Črnu ku karbon namest spomina.
Prou res, za krepat od smeha,
zna b’t kazen zarad greha, to je,
da mi ne paše pit več vina.
Je tako, ni greha brez pokore,
ma za vino mi ni tolko žal, ne.
Toda člouk se spomnt ne more greha.
To ni prou, ne, to pej res ni prou.