Pod noč rad z doma jaz zbežim,
an soji babi neč ne rečem
pred njo se šempjota nardim,
navzkrevž jo u betulu utečem
pej tam popijem glaž al dva
an ka ta treči prou me prime,
se svjet numalčk zadondula
an zmislim tiste se vandime.
Bil takrat jest še junc sem mlad,
u glavi neč, u grli suša,
sem mel življenje strašno rad,
ku usak do čer ga ne poskuša.
Cel dan smo bli v vinogradi,
an sonce je ku zlodi peklo,
s z vinom smo se frišali,
po grlu je ku potok teklo.
Tam sem jo vidu prvikrat,
požirk se je v grlu ustavil,
jest lohkor umrou bi tistikrat,
jest lohkor bi – ma kej bi pravu,
ko se ti taka rječ zgodi,
ti glava racionirat neha,
an slepe ratajo oči,
ni več boga, nankar greha.
Me je spod čela gledala,
an se mi furbasto smejala,
pod noč pej k meni je pršla,
an če med trte sva zbežala.
Ma za povedat kej blo tam je,
ku naj človk besede najde,
jest use zvezde vidu sem,
an tresle, tresle so se brajde.
Tako tista noč je lepa bla,
ko nikdar pol en prej nobena,
ma, ku je pršla, tko je šla,
nankar ji ne vem imena.
Je nisem vidu nikdar več,
e človk obrača, bog obrne,
mladost je šla od mene preč,
kar cajt uzame, več ne vrne.
Sej zdej prou neč mi ne fali,
mam en par brajd an kejšnu njivu,
mižerje an bolezni ni, an
ženu mam še zmerom živo.
Ma kadar spijem glaž al dva,
an ka ta treči prou me prime,
se svjet namalčk zadondula,
an zmislim tiste se vandime.