Pod visokim belim Krnom
majhna borna vas leži,
to je naše malo Vrsno,
Simon v njej se tam rodi.
Spodaj bistra Soča teče,
zvabi Simona v svet.
A nikjer ne najde sreče,
vleče ga domov umret.
Goriški slavček ni umrl,
vse dneve z nami še živi,
goriški slavček nam je odprl
široko pot do večnosti.
Bival je pod rajsko trto,
ljubil dobre je ljudi,
toda nad vipavskim vrtom
je pogrešal čar planin.
Ko se vrnil je v Gorico,
našel ni miru nikjer,
kot ujeta drobna ptica
se je zgrudil na večer.