Večer privrel je na plan,
odmislit’ probam te zaman, ker vem, da
razum izgubil je svoj glas.
Ukrivljaš mi prostor in čas.
A ta občutek že poznam,
ne preusmerja me več stran od tebe.
Spet me ponesi do nebes,
tud’ če izgubim vse vmes.
Zame si čisti dopamin,
zame, še bolj si te želim.
Ko zadane me nežen tvoj dotik,
noč postane žareči mozaik.
Življenje je iz dneva v dan,
nenehen tok lucidnih sanj o tebi.
Ujetnik sem sveta, zabrisanih meja.
Te poti nazaj ne poznam.