Končno te vidim spet, hitro mine čas.
Spremenil sem pogled na svet,
ti pa barvo las.
Kaj te nese v Ljubljano, zdaj, ko vse cveti?
Nazadnje si sedela z mano,
ko bil sem brez moči.
Ne govoriva več o tem,
ne govoriva več o tem.
Me le odrivaš vstran,
ko s tabo sem iskren.
Ne govoriva več o tem,
ne govoriva več o tem.
A ne vidiš, da razpadam,
ker ne vem.
Lepo, da še pomisliš name,
včasih se mi zdi, da si me zakopala
v jame, pozabljenih noči.
Ignoranca ti pristaja, lajša ti skrbi.
Tvoj pogled me še zavaja
in fasada še stoji.