Snop svetlobe skozi žaluzije
riše notne črte v moje oči,
napev v otožne mole ujet,
odmev v jesenski veter odet.
Brez idej za lepše melodije
pišem partituro dolgih noči,
o, ne, še vedno ne priznam,
da vse se ruši zdaj, ko sem sam.
Oktober je kriv,
ona s tem nima veze, mesec je tak,
deževen in siv,
kdo bi mislil na njo, ko se trga oblak.
Oktober je kriv,
njo je čas že izbrisal, mesec je tak,
še vedno sem živ,
a njena senca zavija me v mrak.
Ni mi mar, za koga danes sije,
ne pogrešam njenih toplih oči,
lahko je sebe varati,
spokoj v srce začarati.
Brez idej za lepše melodije
pišem partituro dolgih noči,
o, ne, še vedno ne priznam,
da vse se ruši zdaj, ko sem sam.