Pobegnem iz sebe, zagledam prostranost sveta,
občutek lebdenja preveva brezčasnost meja.
Povzdignem nad misli se svoje
in veter odpihne strahove.
Lebdenje,
moja bežanja v nova spoznanja.
Gorenje,
hočem ujeti, bistvo dojeti.
Učim se letenja, od nekje neznani galeb,
ko jadra v vetru, izgleda preprosto letet.
Povzdignem nad misli se svoje
in burja odpihne strahove.
Zdaj naenkrat me vabi še višje letet,
ker me rabi, mi z mislimi vodi polet.
Lebdenje, lebdenje…