Z bližnjega zvonika se zarji mrak umika, ona tiho vstaja,
dolgo že to pot pozna in trudna vztraja.
Istrske vasice in skalnate police, sije luna v pozdrav,
pašniki cvetočih trav in mlado lice.
Od jutra pa vse do temne noči, zaljubljena, Šavrinka,
že spet čakam, da tu boš z menoj doma.
Le kdo je ne pozna, tu v Istri je doma, Šavrinka moja,
povejte ji, da samo njo zvesto ljubim.
V sanjah je z menoj, moj svet in moj spokoj, Šavrinka moja,
ti, angel, ji povej, da imam jo rad.
Živi v tej dolini, še nanjo so spomini, vidim jo v stezici.
Vidim jo, kako hiti tik ob oslici.
Ni več krušarice, ne pridnih rok perice, kruh več ne zadiši,
skril beton je poti, le njena ostaja.
Od jutra pa vse do temne noči, zaljubljena, Šavrinka,
že spet čakam, da tu boš z menoj doma.