Kadar z barke vržem mreže,
ko nad morjem se noči,
ko oko te ne doseže,
misel k tebi odbeži.
Zopet misli so boleče,
kakor če bi te izdal,
ker ti nisem spet ljubeče
“lahko noč” zašepetal.
Mirno sanjaj sonce moje,
naj nemir te ne zbudi,
vzemi me v sanje svoje,
čuval te bom v temi.
Sladko sanjaj sonce moje
in nov dan se bo rodil,
ko ob zori zvon zapoje,
te bo moj poljub zbudil.
Bodi močna kakor skala,
če pogrešaš me sedaj,
kmalu moja barka mala
bo priplula spet nazaj.