Lipa zelenela je tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala, d’jal sem, da sem v raju.
Veje raztezavala k nebu je visoko,
meni pa je do srca segala globoko.
Ptičice je lipica v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo, me je ohladila.
Zdaj pa nam je revica skoraj ovenela,
cvetje, listje zeleno zima ji je vzela.
Spavaj, draga ljubica! Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena nov bo cvet pognala.
Zopet bodo ptičice, ptičice vesele
pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele.