Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetlic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.
Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živim le po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.
Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo,
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?
Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.
Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.
Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam
in rajši ko krone cesarske
cvetlice na glavi imam!