Naj bo tole pesem za zaljubljene,
vznesena, lepoglasna, polna rim.
Naj bo elegija za pozabljene,
ki čakajo, da zanje zaihtim.
Ta pesem je brez mej
in vsak se najde v njej,
sam zase jo krstil bom slej ko prej.
Pesem za tolar,
ki v vsaki krčmi je doma,
za droben kovanec
vsak hip lahko jo vsak ima.
Pesem za tolar,
je pesem, ki jo pojem vam,
a če še tako igram,
v dnu srca si ne priznam,
da v tejle pesmi za tolar,
za tolar sem naprodaj sam.
Marie, življenje ni cvetoče polje,
Marie, ko gledaš zvezde, zreš v vesolje.
Sij neonskih luči ubija čar noči,
Marie, ne piši pesmi več!
Marie, pomlad je tu, da vzklije žito,
Marie, v šumenju vetra nič ni skrito.
Pozabi vonj dobrav, mehkobo zrelih trav,
Marie, ne piši pesmi več!
Je, je, je!
O, mama!
Vse mi preseda, vse se mi upira,
gnila ta družba, ki samo blefira.
Dosti mi je šminkerskega smrada,
lepih deklic, ki vsaka da ti rada.
Frajer je le tisti, ki podira
vse, kar leze, kar se ne upira.
Jutri bo bolje, novica je že znana,
lažejo znanci iz TV ekrana.
Ouou, želim si na Jamajko,
proti soncu vodim svojo barko.
O, mama, mama, želim si na Jamajko,
na Jamajko.