Težko je, praviš, gledat, kako umira še en dan,
spet znajdeš se v objemu, ki tuj ti je in ves zlagan
in rečeš si “še danes”, hudo ti je, bojiš se biti sam,
takrat se spomniš nje in vajinih sanj.
Zdaj gledaš sončen dan, vidiš le meglo,
ljubiš drugo žensko, vidiš njo.
Še pomahal ni z roko,
še pogledal ni za njo,
tuje roke je zakopal
v svoj obraz in videl njo,
ki zdaj z njim v objemu spi,
veš, da joče, ker te ni.
Gledal sem ga v obraz,
a videl solzne sem oči.
Težko je, praviš, zbujanje, pogled v nov dan
in rečeš si “še danes”, potem pozabim jo in pojdem stran.
Spet utopiš svoj um v kozarcu žganega,
takrat praviš, pozabiš, da si v objemu tujke.