Na tem svetu, fanta, je premalo sonca,
da lahko sijaj lovim, na vse.
Ko bi že hotelo, najde vsaki človek
in prikliče dan meglen.
V zraku glas resnice, solza in krivice,
je preveč, ampak ljudje.
Si grade gradove, sanjajo svetove,
mar jim je za vse gorje.
Drobni bučki mirno spita,
kakor majhna mucka skrita
in ne vesta za gorje.
Za vse žalostne otroke,
ki si iščejo naročje,
da v njem skrili bi solze.
Vse lepe besede izgubljene v vetru,
ne spreminjajo sveta.
Te drobne ročice, ‘mate prazne roke
pa zbudijo glas srca.