Pred hišo domačo cvetel je jasmin,
utrgal sem cvetek za tihi spomin.
Ta cvetek dišeči ne bo ovenel,
ljubeče ga čuvam, bo večno cvetel.
Ko zrem v cvet, v cvet spomina.
Vidim v njem svoj rodni dom.
Slišim tiho pesem vetra,
slišim spet domači zvon.
V srcu ga hranim, povsod je z menoj.
Kot sonce me greje življenja opoj.
Nikoli jasmina ne bom zatajil,
spomine mladosti le z njim bom delil.