Ne govori, ljuba moja, da odhajaš,
da to najina je zadnja noč.
Da naznanja jutro, ki prihaja, najino slovo.
Ko zasanjala boš v objemu njega,
meni ledenelo bo srce.
Ko nekoč me srečaš, me boš še poznala?
Kdo to ve?
Ne, ne pojte pesmi te, prijatelji.
Danes sam sem in v duši me boli.
Ona je šla je, ko je padel prvi sneg,
meni v srcu je pustila hladen led.
Zdaj sprašujejo me kaj toliko pijem,
ker vedo, da me še zdaj boli.
In v večerih, ko se nekam skrijem, se zbude.
Njene slike, vonj po najini ljubezni,
kakor nož zarežejo v srce,
včasih liter ali dva, včasih trije pa zaspe.