Jaz gledal sem sonce zgodaj kako se prebuja,
spoznaval, da več me ne ljubiš, da vse bolj si tuja.
Sanje, ki sva jih verjela, v tebi le živijo,
solze, ki jih komaj skrivam te ne bolijo.
Zaradi črnih las kot svila, ki jih le zame je nosila.
Kako bolita samota, tema pa misel, da jo zdaj drugi objema,
dolge noči, dolge noči.
Uvelo jesensko listje tiho prekriva,
ljubezen, ki si jo pred mano in svetom tajila.
Le veter potiho raznaša to pesem spomina,
le veter potiho raznaša ta glas opomina.