Dan, ko odšla sva v žalosti čas,
k drugim resnicam iskat najin jaz,
praznih oči, samotnih sledi,
v čas, ki ni maral ljudi.
Daljni odmev velikih besed
briše spomin še v preteklosti ujet,
truden razum počitka želi,
prazen odgovor boli.
Zbujam se iz omame iskanja,
gledam spet jutro v oči,
niti tkem iz omame spoznanja,
strah me ni mojih noči.
Sama zrem v življenje,
sama tkem poti,
sama najdem sanje,
močna bolj kot ti.
Slutnja moči prinaša nemir,
slika spomina izgublja okvir,
sama zdrobim življenja pasti,
misel svobodno leti.