Je potegno tam konec septembra
topli jug čez pospravlene njive
da sn pluno ni hrkl čez ramo
in poplakno iz sparjene pive.
Tak sn s teboj sedel svoje cajte
dokler nisi začela iskati
nek odgovor v tem prokletem vetri
ko ga jes kao nisn znal dati.
Bla je čudna jesen tisto leto
mošt je vrel nenormalno počasi
da jih je enih par še z vreznim
obviselo na prvi na terasi.
Tudi tebe je nekaj nosilo
ko da skos bi bla malo zadeta
sn si mislo, da te bo minilo
tak ko mineta gips in longeta.
Je september zamenjal oktober
in mi vrno no malo vedrine
spet sn spal s tvojo glavo na rami
spet se zbujal brez žolčne kisline.
Spet sn sanjal, da bi kdaj mogoče
lahko s teboj štel najine otroke
kak vas vozim za praznik v McDonald’s
z novim golfom na fiksne obroke.
Te pa je na vsem lepem potegno
mimo hiš topli veter jeseni
da si stekla za njegovo sapo
in se nikdar več vrnila k meni.
Rad si spijem na stare spomine
rad si spijem kr tak iz navade
rad mam sonce, ko vzide nad bregi
še Rode se mi včasih dopade.
Ko pa tamle, okoli septembra
v vas prnese šum toplega juga
se vsedem na klop in si mislim…