Vejkobarti kira kikla me bara,
k’k’ je vreme na klopajnerze,
da me gvišno je g’re spoznava,
ko vsako leto na kopa’je gre.
Ji prajim, pa klejem, da s’n od štot,
pa n’č ne zastopi, si mislim, je gluha,
pa povem ji še ka, ji slike pokažem,
pa atlas raztegnem, pa s prstom umažem,
cievo mejo na š’ti kuri,
pa baba me gleda, k’k jes to viem,
če nemške ‘mam šuve.
Jes s’n pa ibržnik,
s’n vsemo napoti,
vsak se me loti,
jes s’n pa ibržnik,
bom meje postajo,
pol ‘mo pa kvit.
Pol pa jo baram, kejko učitlnu v Lublani,
rado be vidvo Korošce v osami,
na voho ji šrajam, da ‘očmo regijo ‘met,
pa drč ne zastopi, ka ‘očjo nam vzet,
pa tulim: sodnike, fabrike
pa štrom pa policijo pa ajznpon.