Vsako jutro, ko vzide sonce,
prva se zbudiš in umiješ svoje sence.
Takrat najlepša si.
Tvoji kmetje v tvoj les in na polja gredo,
njih sinovi pa v fabriko.
Takrat presrečna si.
Edina priča si življenja naše reke,
edina priča si gospostva nekdanjih grofov,
edina priča si bojev leških knapov,
nema priča črnih škornjev.
Zavetje daješ in svobode vsem,
ki hodijo po tvojih stezah.
Tvoji studenci ne usihajo,
samorastniki ne umirajo.
Tvoje ptice zmeraj pojejo,
požiralniki še živijo,
a ti mogočno stojiš in gledaš,
kako lep je ta naš svet.
Na tvojih krilih bi sedel,
da vsaj enkrat bi to zemljo v dlaneh imel.
Voranc je pisal o tebi, jaz bom pa pel.
Voranc je pisal o tebi, jaz bom pa pel,
jaz bom pa pel, jaz bom pa pel,
jaz bom pa pel.