Spominjam se še, ko majhen sem bil,
ko oče moj me je za življenje učil.
Prijel me za roko, rekel mi tako:
“Vinograd tale moj zdaj bo tudi tvoj.”
Glej trto, ko zori, veselje za vse dni.
Če žalosten boš kdaj, v vinograd se podaj.
Klopotci zapojo, ko mene več ne bo,
takrat spominjaj se na besede te:
“Vinograd je zdaj tvoj, a bil nekoč je moj,
le dobro čuvaj ga za sina svojega,
da rekli bodo ljudje: “To pravi Štajerc je!””
Upam, da nekoč, če dedek postal bom jaz,
vnuk moj prišel bo, prijel me za roko.
Odšla bova tja, kot midva z očetom sva,
v vinograd tale naš, za lepši stari čas.