Sprašujem, prijatelj, te težke reči,
je vredno živeti, ko sonca več ni?
Ne moreš verjeti, srce otopi,
če prazna so pota in ciljev več ni.
Sprašujem, prijatelj, te težke reči,
kako hrepeneti, če duša ječi?
Ne vidim svetlobe, ne vidim ljudi,
vsa pusta so pota in tavam v temi.
Prijatelj moj dragi, ne kloni nikdar
in naj te ne zlomi življenja vihar.
Prijatelj moj dragi, daj dvigni glavo,
obriši si solze, preženi temo.
Bi vprašal, prijatelj, te rad še enkrat,
bo zame cvetela sploh kdaj še pomlad?
Bo cvetje krasilo še moje steze,
bom kdaj še pozdravljal prijat’lje smeje?
Če klonil pod težo boš trpkih spoznanj,
prijazna beseda kot topla bo dlan.
Pozdravljal prijat’lje boš znova rekoč:
»Grem soncu naproti, za mano je noč!«