Ko me hladno jutro v dan povabi,
spet te danes tu ob meni ni,
tvojo srajco si oblečem,
kot vihar že spet razmečem
sanje, kjer se misel izgubi.
Morda sem le oblak na tvoji poti,
le nemir, ki v zraku zadrhti,
a ne želim več tvojih rok na moji rami,
ko odhajaš k njej v omami,
gledam te z zaprtimi očmi.
Vse, kar rečeš mi,
malo zaboli,
ko resnica v laž se spremeni.
A še si moj junak,
v objemu vseh napak,
iščem te med svojimi ljudmi.
A zdaj ob tebi ona spi,
v naročju tvojem se budi
in vse, kar rečeš mi
je dovolj, da še verjamem ti.
Preden rečeš tisti dve besedi,
preden stopiš sklonjen od laži,
blatne noge si obriši,
v knjigo krivde se podpiši,
znova slepo bom verjela ti.
A zdaj ob tebi ona spi,
v naročju tvojem se budi
in vse, kar rečeš mi
je dovolj, da spet verjamem ti!