In spet je noč in spet še bedim
Ko drugim se mudi naprej, jaz mirno še spim
Le kdo preganja moje ime,
le kdo takrat mi v sanjah reže moje srce
Ko sonce prebudi me, se zdi
bedakov v resnici sploh ni.
Le kdo tako grdo govori,
le kdo zavida sanje, ki v resnici jih ni.
In prvič pod koleni boli,
le kdo mi zdaj, le kdo mi zdaj ob strani stoji.
Še enkrat jezno stisnem pesti,
resnici gledam v temne oči.
In vidim, da pot je črna,
da na njej sem čisto sam
In tavam, tja kamor tavajo le ti, podobni mi …
Le kdo na meni brusi zobe,
le kdo po starih šivih spet mi para srce
Ko stotič pod koleni boli, ne kdo zavida sanje,
ki v resnici jih ni.
Še zadnjič jezno stisnem pesti, kar me ne ubije, krepi …
In hodim po poti črni in na njej sem čisto sam
In tavam, tja kamor tvajo le ti, podobni mi …
Le veter spet prinaša tiho vest na uho
da pravijo, da nič ne bo kot prej je bilo,
da kmalu se odprejo vrata v svetlo nebo
A ni vse, kar se sveti zlato …
Rad bi vedel, rad verjel besedam bi tem
A dobro vem, verjeti ni prelepim očem
Kdaj bo čas razkril obraz, jaz tega ne vem
Še vedno ne vem!