Mladi Zagorjani smo se odpeljali
v Španijo na morje med griče opojne.
Vino kliče nas, kastanjete glas,
zraven pa flamenka ognjena dekleta.
Zjutraj trezne glave staknemo si zdrave,
rečemo besede si fantje iskrene:
Videl ni nihče, da bi sploh dekle
lepša kje plesala, kot moja najdražja.
Moja mala Zagorjanka je lepša kot Španka,
le o njej se meni sanja, le ona meni manjka.
Moja mala Zagorjanka je lepša kot Španka,
kot najslajša je uganka za vse dneve in noči.
Vsak večer odšli smo v mali bar na pivo,
v divjem ritmu glasbe plesale so Španke.
Rekli smo tako: krasno plešejo,
a dekleta naša nihče ne prekaša.